| To je prevod
eseja "Taste For
Makers" Okus za ustvarjalce Februar 2002
»Bistven motiv za Kopernikovo zavračanje Ptolomejskega sistema so bili njegovi estetski pomisleki.« -Thomas Kuhn, Kopernikova Revolucija »Učil nas je Kelly Johnson in strastno smo verjeli njegovimu poudarjanju, da bo lepo letalo tako tudi letelo.« -Ben Rich, Skunk Works »Lepota je prvi preizkus: na svetu ni mesta za grdo matematiko.« -G. H. Hardy, Matematikovo opravičilo
Pred časom sem govoril s prijateljem, ki uči na MIT. Njegovo področje je trenutno popularno in vsako leto ga zasipajo s prošnjami bodočih diplomantov. »Mnogi se mi zdijo pametni«, pravi. »Ne vem pa, ali imajo okus«. Okus. Te besede zadnje čase ne slišimo pogosto. Še vedno pa potrebujemo tisti osnovni pomen besede, kakorkoli ga že imenujemo. Moj prijatelj je tedaj hotel povedati, da želi študente, ki niso le dobri tehniki, ampak tudi sposobni uporabiti svoje tehnično znanje za oblikovanje lepih stvari. Matematiki svojemu dobro opravljenemu delu pravijo, da je »lepo«, in prav tako so o svojem delu v preteklosti menili in še danes menijo tudi znanstveniki, inženirji, glasbeniki, arhitekti, oblikovalci, pisci in slikarji. Ali je le naključje, da vsi uporabljajo isto besedo, ali pa so želeli izraziti nekaj podobnega? Če je tako, ali nam lahko spoznanja o lepoti na nekem področju pomagajo tudi drugje? Za tiste med nami, ki oblikujemo reči, to niso le teoretična vprašanja. Če obstaja stvar, kot je lepota, jo moramo biti sposobni prepoznati. Potrebujemo dober okus, da napravimo dobre stvari. Namesto obravnavanja lepote kot meglenega pojmovanja, o katerem se le blebeta ali se mu izogiba, odvisno od posameznikovih čustev in mnenj, poskusimo to pretehtati kot praktično vprašanje: Kako napraviš nekaj zares dobrega?
Če dandanes omeniš okus, ti bo mnogo ljudi odvrnilo, da je okus subjektiven. To verjamejo, ker se jim takšen resnično zdi. Kadar imajo nekaj radi, se jim ne sanja, zakaj je tako. Mogoče, ker je lepo, ker je prav takšno reč imela njihova mama, so v reviji videli, da jo je imela filmska zvezda, ali pa, ker vedo, da je draga. Njihove misli so klopčič neraziskanih nagibov. Mnoge od nas že v otroštvu navajajo, da ta klopčič pustimo neraziskan. Če se norčuješ iz brata, ker riše ljudi v zeleni barvi, bo mama verjetno odgovorila nekaj kot: »Ti imaš svoj prav, on pa svojega«. V tej situaciji mama otrok ne poskuša naučiti pomembnih resnic o estetiki. Želi le, da se nehata prerekati. Kot mnogo polresnic, ki nam jih povejo odrasli, to nasprotuje drugim rečem, ki nam jih govorijo. Ko ti vcepijo, da je okus le stvar osebne izbire, te popeljejo v muzej in ti povejo, da pozorno glej, ker je Leonardo velik umetnik. Kaj se dogaja v tem trenutku v otroški glavi? Kaj si misli, kaj pomeni »velik umetnik«? Ko mu leta govorijo, da vsak rad stvari napravi po svoje, ni ravno verjetno, da bo prišel do zaključka, da je velik umetnik nekdo, katerega delo je boljše od drugih. Precej verjetno je, da bo v svojem ptolomejskem modelu vesolja zaključil, da je velik umetnik nekaj, kar je dobro zanj, kot recimo špinača, ker tako piše v knjigi.
Reči, da je okus stvar osebnega nagiba, je dober način za izogibanje sporov. Težava pa je, da to ni res. To čutiš, ko začneš oblikovati stvari. Karkoli že ljudje počno, želijo napraviti bolje. Nogometaši želijo zmagovati na tekmah. Direktorji želijo povečati zaslužke. Stvar ponosa in užitek je postajati boljši pri svojem poslu. Če pa je tvoje delo oblikovanje, in lepota ne obstaja, potem ni načina, da pri svojem poslu postaneš boljši. Če je okus stvar osebne presoje, potem smo vsi že popolni: Všeč ti je, kar ti je pač všeč, in to je to. Kot pri vsakem početju, tudi pri oblikovanju z delom postajaš boljši. Tvoj okus se spreminja. In kot vsak, ki pri svojem početju postaja boljši, veš, da postajaš boljši. Če je tako, tvoji prejšnji okusi niso bili le drugačni, ampak tudi slabši. Pa se poslovi predpostavka, da okus ne more biti napačen. Relativizem je trenutno moderen, zato te lahko odvrne od razmišljanja o okusu, tudi ko tvoj raste. Ampak če odmakneš plašnice in si priznaš, da obstaja slabo in dobro oblikovanje, potem lahko začneš podrobno preučeveti dobro. Se je tvoj okus spremenil? Kadar napraviš napake, kaj jih je povzročilo? Kaj so se drugi naučili o oblikovanju? Ko začneš preučevati vprašanje, je presenetljivo, koliko skupnega imajo pojmi lepote na različnih področjih. Ista vodila dobrega oblikovanja se pojavljajo spet in spet.
Dobro oblikovanje je preprosto. To velja od matematike do slikarstva. V matematiki pomeni, da je krajši dokaz tudi boljši. Sploh kar se tiče aksiomov, je manj več. Podobno je tudi v programiranju. Za arhitekte in načrtovalce to pomeni, da naj lepoto kaže nekaj skrbno izbranih strukturnih elementov in ne obilica plitvih okraskov. (Okras sam po sebi ni slab, ampak le, ko prekriva nezanimivo obliko.) Podobno je v slikarstvu, kjer zna biti tihožitje nekaj pozorno opazovanih in izdelanih objektov zanimivejše, kot pa množica vpadljivih in nepozorno ponavljajočih se risb. V pisanju to pomeni: povej, kar imaš povedati, in stori to na kratko. Nenavadno se zdi, da je potrebno poudarjati preprostost. Mislili bi, da je preprosto tisto, kar pride samo od sebe. Okrasje zahteva več dela. Ampak nekaj čudnega obsede ljudi, kadar želijo biti ustvarjalni. Začetniki v pisanju uporabljajo pompozni ton, ki ni niti približno podoben običajnemu načinu govorjenja. Oblikovalci, ki želijo biti umetniški, se zatekajo k čačkam ter okraskom. Vse je le izmikanje. Pod dolgimi besedami ali »ekspresivnimi« potezami čopiča se ne dogaja kaj dosti in to je naravnost strašljivo. Kadar si prisiljen biti preprost, si prisiljen na soočenje s pravo težavo. Kadar ne moreš dostaviti okraskov, si prisiljen dostaviti snov.
Dobro oblikovanje je brezčasno. V matematiki je vsak dokaz brezčasen, razen če vsebuje napako. Kaj torej misli Hardy, ko pravi, da ni mesta za grdo matematiko? Podobno kot Kelly Johnson: Če je nekaj grdo, potem ne more biti najboljša rešitev. Mora obstajati boljša in slej ko prej jo bo nekdo odkril. Najboljši odgovor najdeš z merjenjem na brezčasnost: če si predstavljaš nekoga, ki te bo presegel, je najbolje, da to storiš sam. Nekaj najboljših mojstrov je storilo to tako dobro, da je za tiste, ki so prišli kasneje, ostalo le malo prostora. Vsak graver za Durerjem je moral živeti v njegovi senci. Meriti na brezčasnost tudi pomaga pri izogibanju modi. Ta se po definiciji spreminja s časom, zatorej če lahko napraviš nekaj, kar bo izgledalo dobro še daleč v prihodnosti, čar tega izhaja bolj iz odlik kot iz mode. Naj se sliši še tako nenavadno, če želiš, da je nekaj všečno tudi prihodnjim generacijam, lahko to dosežeš tudi tako, da to poizkušaš napraviti všečno preteklim. Težko je ugibati, kakšna bo prihodnost, vendar ji za današnje muhe prav gotovo ne bo nič bolj mar, kot je bilo preteklosti. Če je torej nekaj po volji ljudem današnje dobe in bi bilo všeč tudi ljudem leta 1500, potem je dokaj verjetno, da bo ustrezalo tudi ljudem okrog leta 2500.
Dobro oblikovanje reši pravi problem. Tipični kuhalnik ima štiri grelce nameščene v kvadrat, in gumb za nastavitev vsakega. Kako razporediti gumbe? Najpreprostejši odgovor je razporeditev v vrsto, ampak to je preprost odgovor na napačno vprašanje. Gumbe uporabljajo ljudje in če jih postaviš v vrsto, bodo nesrečniki vsakič morali razmišljati, kateri gumb ustreza kateremu grelcu. Bolje je razporediti gumbe v kvadrat, tako kot so razporejeni grelci. Mnogokrat je slabo oblikovanje temeljito, ampak vseeno zavedeno. Sredi dvajsetega stoletja je bila navada pisati v sans-serif pisavi. Ta pisava je bližja čistim, izvirnim oblikam. To pa ni težava, ki jo želimo rešiti. Za čitljivost je mnogo bolj pomembno ločiti posamezne črke. Mogoče deluje viktorijansko, vendar je Times Roman mali g preprosto ločiti od malega y. Tako kot rešitve je tudi težave moč izboljšati. V programu je mogoče neukrotljivo težavo rešiti z enakovredno, ki je lahko rešljiva. Fizika je napredovala hitreje, ko je težava postala predvidljivo in merljivo obnašanje, ki ga ni bilo potrebno usklajevati z nauki.
Dobro oblikovanje napeljuje. Romani Jane Austen ne vsebujejo skoraj nobenih opisov. Namesto opisov, kako kaj izgleda, svojo zgodbo pove tako dobro, da si prizorišče lahko predstavljaš sam. Prav tako slikarija, ki napeljuje, mnogo bolj pritegne, kot tista, ki pripoveduje. O Mona Lisi si vsak izmisli svojo zgodbo. V arhitekturi in oblikovanju to načelo pomeni, da stavbo ali predmet lahko uporabljamo, kot si želimo. Dobra zgradba služi kot ozadje življenju, ki ga ljudje v njej želijo živeti, in jih ne sili, da živijo, kot bi sledili programu, ki si ga je zamislil arhitekt. V programski opremi to pomeni, da daš uporabniku na voljo nekaj osnovnih elementov, ki jih lahko skladajo, kot Lego kocke. V matematiki to pomeni, da je dokaz, ki postane temelj za novo delo, mnogo bolj zaželen kot težavno dokazovanje nečesa, kar ne vodi do novih odkritij. Tudi na splošno je v znanosti citiranje indikator vrednosti.
Dobro oblikovanje je mnogokrat malce smešno. To mogoče ni vedno res, ampak Durerjeve gravure, Saarinenov maternični stol, Panteon in prvotni Porsche 911 se mi vsi zdijo malce smešni. Mislim, da je temu tako, ker se humor povezuje z močjo. Imeti smisel za humor pomeni biti močan. Obdržati smisel za humor pomeni otresti se nesreč in izguba smisla za humor pomeni, da te té ranijo. Torej je znak – ali vsaj pokazatelj – moči, če sebe ne jemlješ preveč resno. Samozavestni se, kot kaže, po malem iz vsega dogajanja malce norčujejo, kot se recimo Hitchcock v svojih filmih, Bruegel v svojih slikah, ali pa recimo Shakespeare. Dobro oblikovanje ni nujno smešno, toda težko si je
predstavljati dobro oblikovanje kot nekaj, kar je mogoče označiti kot
brez humorja. Dobro oblikovanje je težko. Če pogledaš ljudi, ki so se v življenju izkazali, jim je skupno to, da so za to trdo delali. Če ne delaš trdo, verjetno zapravljaš svoj čas. Težki problemi zahtevajo velika prizadevanja. V matematiki težavni dokazi potrebujejo bistroumne rešitve. Enako v inženirstvu. Kadar moraš splezati na goro, odvržeš vse, kar je nepotrebno. Arhitekt, ki mora graditi na težavni legi, ali z majhnim proračunom, prav tako odkrije, da je prisiljen napraviti elegantno rešitev. Moda in širokoustenje se umaknejo težavam, da se problem sploh reši. Niso vse vrste težkih stvari dobre. Obstaja dobra bolečina in slaba bolečina. Želiš si take, kot jo dobiš pri teku in ne take, ki se pojavi, ko stopiš na žebelj. Težak problem je dober za oblikovalca, muhasta stranka in nezanesljivi materiali pa ne. V umetnosti se najvišje mesto običajno daje portretom. Na tem je nekaj več kot zgolj dejstvo, da slike ljudi v naši glavi sprožijo odzive, ki jih druge slike ne. Pri opazovanju obrazov smo tako dobri, da vsakega, ki jih riše, prisilimo, da se potrudi. Če narišeš drevo in pri tem spremeniš nagib vej za pet stopinj, ne bo nihče opazil. Če pa za pet stopinj spremeniš kot očesa, ljudje opazijo. Ko so Bauhaus oblikovalci prevzeli Sullivanovo »oblika sledi funkciji«, so s tem mislili, naj oblika sledi funkciji. Če je funkcija dovolj težavna, ji oblika mora slediti, ker preprosto ni prostora za napake. Divje živali so lepe, ker imajo težko življenje.
Dobro oblikovanje se zdi lahko. Kot veliki atleti tudi dobri oblikovalci napravijo vtis, da je bilo lahko. Večinoma je to privid. Lahkotni, pogovorni ton dobrega pisanja pride po osmem prepisu. V znanosti in inženiringu se nekaj največjih odkritij zdi tako preprostih, da si rečeš: »Tudi jaz bi se tega lahko domislil.« Iznajditelj ima vso pravico odgovoriti: »Zakaj pa nisi?« Nekatere Leonardove glave so samo nekaj črt. Gledaš jih in premišljuješ, da bi bilo treba le zadeti tistih osem ali deset črt, pa bi nastal tak čudovit portret. Ja, res, ampak morale bi biti točno na pravem mestu. Najmanjša napaka bi pomenila propad. Črtne risbe so dejansko najtežji vizualni medij, ker zahtevajo skorajda popolnost. V matematičnem izrazju bi bile to rešitve zaprtega tipa. Slabši umetniki dobesedno rešijo problem z zaporedno aproksimacijo. Eden izmed razlogov, da otroci prenehajo z risanjem pri okrog desetih letih je, da se odločijo, da bodo risali kot odrasli, in prva stvar, ki se jo lotijo, je črtna risba obraza. Pok! Na večini področij vtis lahkotnosti pride z vajo. Mogoče vaja
nauči podzavest, da obdeluje naloge, ki so včasih zahtevale pozorno
razmišljanje. Na nekaterih primerih dobesedno naučiš svoje telo.
Vrhunski pianist lahko igra note hitreje, kot lahko možgani pošiljajo
signale do njegove roke.
Dobro oblikovanje uporablja simetrijo. Mogoče je to le eden izmed načinov, da se doseže preprostost, vendar je dovolj pomemben, da se omenja sam zase. Narava simetrijo uporablja pogosto, kar je dober znak. Obstajata dve vrsti simetrije, ponavljanje in rekurzivnost. Rekurzivnost pomeni ponavljanje podelementov, kot je recimo vzorec žil v listu. Na nekaterih področjih je simetrija danes kot odziv na pretiravanje iz preteklosti nemoderna. Arhitekti so zavestno začeli izdelovati asimetrične zgradbe v viktorijanskih časih, od 20ih let naprej pa je bila simetrija v modernistični arhitekturi osnovno vodilo. Toda celo te zgradbe so bile nesimetrične le okrog glavnih osi. Še vedno je bilo na tisoče manjših simetrij. Pri pisanju najdeš simetrijo na vsaki stopnji, od fraz v stavku do zgradbe romana. Enako je v glasbi in umetnosti. Mozaiki dobijo dodatno udarnost, ker je celotna slika sestavljena iz enakih koščkov. Kompozicijska simetrija je rodila nekaj nepozabnih slik, sploh če polovici med sabo reagirata, kot recimo Adamova stvaritev ali 'American Gothic' . V matematiki in inženiringu je še posebej rekurzija velika pridobitev. Inducirani dokazi so čudovito kratki. V programih je težavo, ki jo je mogoče rešiti z rekurzijo, skoraj vedno najbolje rešiti na tak način. Eifflov stolp zgleda tako udarno tudi zato, ker je rekurzivna rešitev, stolp na stolpu. Težava pri simetriji, sploh pa pri ponavljanju, je, da lahko služi kot nadomestek razmišljanju.
Dobro oblikovanje sledi naravi. Ne gre za to, da je ponavljanje narave samo po sebi dobro, ampak da je imela narava veliko časa za delo na problemu. In če je tvoja rešitev podobna naravni, je to gotovo dober znak. Kopirati ni goljufanje. Malo ljudi bo proti zgodbam, ki so kot življenje. Delo iz življenja je dragoceno orodje tudi v slikarstvu, čeprav je bila njegova vloga mnogokrat napačno razumljena. Cilj ni preprosto napraviti posnetek. Cilj slikanja iz življenja je, da ima um snov za mletje: ko oči gledajo nekaj, bo tvoja roka opravljala bolj zanimivo delo. Oponašanje narave deluje tudi v inženiringu. Čolni so dolgo imeli hrbtenice in rebra, ki so bili podobni živalskemu prsnemu košu. Na nekaterih področjih je potrebno čakati na boljšo tehnologijo. Prvi konstrukterji letal so se motili, ko so letala oblikovali po pticah, ker niso imeli ustreznega materiala in dovolj močnih motorjev (Wrightov motor je tehtal 85kg in proizvedel le 12 konjskih moči). Prav tako ni bilo sistemov za upravljanje, ki bi lahko vodili stroje, ki letajo kot ptice. Lahko pa si predstavljam brezpilotna izvidniška letala, ki bodo letala kot ptice, v naslednjih 50 letih. Zdaj, ko imamo dovolj močne računalnike, lahko oponašamo metode narave in tudi njene rezultate. Izvirni algoritmi nam lahko pomagajo narediti stvari, ki so za oblikovanje na običajen način prezapletene.
Dobro oblikovanje je ponovno oblikovanje. Redko se stvari napravijo prav že prvič. Strokovnjaki so nekaj prvih del pripravljeni zavreči. Načrtujejo, da se bodo načrti spremenili. Da zavržeš delo, je potrebna samozavest. Moraš biti sposoben reči, da je tam, od koder je to prišlo, tega še več. Ko ljudje začno risati, jim je mnogokrat odveč ponovno narisati dele, ki niso v redu. Zdi se jim, da so imeli srečo, da so prišli do tja, in če spremenijo še kaj, se lahko izkaže na slabše. Prepričujejo se, da risba niti ni tako slaba, čisto res, mogoče so jo celo nameravali napraviti takšno. To je nevarno področje. Če obstaja kaj takega, kar je potrebno negovati, je to nezadovoljstvo. V Leonardovih risbah je mnogokrat pet ali šest poskusov, kako pravilno ujeti črto. Značilen zadek na Porscheju 911 se je pojavil po ponovnem oblikovanju čudnega prototipa. V Wrightovih zgodnjih načrtih za Guggenheim , je bila desna polovica stopničast stolp. Obrnil ga je in tako dobil zdajšnjo obliko. Napake so nekaj običajnega. Namesto da jih obravnavamo kot katastrofe, jih je treba napraviti preproste za potrditev in preproste za popravilo. Leonardo je izumil risbo bolj ali manj kot način, da slika dobi večjo pronicljivost. Odprta programska koda vsebuje manj napak, ker priznava možnost, da se te pojavijo. V veliko pomoč nam je, če uporabljamo medij, ki omogoča preprosto spremembo. Ko so v petnajstem stoletju tempero zamenjale slike na olju, je to pomagalo slikarjem pri delu s težjimi temami, kot je človeška podoba, saj je olje mogoče mešati in prekrivati.
Dobro oblikovanje lahko kopira. Odnos do kopiranja je mnogokrat krožna pot. Začetnik posnema, ne da bi se tega zavedal; nato poskuša zavestno biti izviren; nato se odloči, da je bolj pomembno napraviti prav, kot napraviti izvirno. Izogibanje posnemanju je skoraj recept za slabo oblikovanje. Če ne veš, od kje dobivaš ideje, verjetno posnemaš posnemovalca. Rafael je tako močno prevladal v okusu devetnajstega stoletja, da so ga skoraj vsi, ki so poskušali risati, posnemali, pogosto na več načinov. Prizadevnim posnemanje ni dovolj. Naslednja stopnja v rasti okusa je zavestna želja biti izviren. Mislim, da največji mojstri napredujejo v smeri proti nesebičnosti. Hočejo le pravi odgovor in če je bil del tega že izumljen, ni razloga, da ga ne bi uporabili. So dovolj samozavestni, da jemljejo od vseh, brez občutka, da bo njihova vizija s tem izgubljena.
Dobro oblikovanje je pogosto čudno. Nekaj najboljših del ima pridih skrivnostnosti: Eulerjeva formula, Bruegelovi Lovci v snegu, SR71, Lisp. Niso le lepi, ampak čudno lepi. Nisem najbolj prepričan, zakaj je temu tako. Mogoče zgolj zaradi svoje lastne neumnosti. Odpirač za konzerve se mora zdeti psu precej skrivnosten. Mogoče, če bi bil dovolj pameten, bi se mi zdelo najbolj naravno, da je ei*pi = -1. Saj je navsezadnje to nujno res. Večino vrlin, ki sem jih omenil, je mogoče gojiti, toda ne verjamem, da se čudnost da gojiti. Največ kar lahko storiš, je, da je ne zatreš, ko se začne pojavljati. Einstein se ni trudil, da bi napravil relativnostno teorijo čudno. Poskušal jo je narediti resnično, izkazalo pa se je, da je resnica čudna. V umetnostni šoli, kjer sem nekdaj študiral, so se študentje nadvse trudili razviti svoj osebni slog. Toda že če se trudiš napraviti dobre reči, jih boš brez dvoma napravil na značilen način, prav tako kot vsak človek hodi na svoj način. Michelangelo se ni trudil, da bi slikal kot Michelangelo. Trudil se je slikati dobro; ni si mogel pomagati, da ne bi slikal kot Michelangelo. Edini slog, ki ga je vredno imeti, je tisti, ki se mu ne moreš izogniti. In to še posebej velja za čudaštvo. Do tega ni bližnjice.
Dobro oblikovanje se dogaja v kosih. Med prebivalci Firenc v petnajstem stoletju so bili Brunelleschi, Ghiberti, Donatello, Masaccio, Filippo Lippi, Fra Angelico, Verrochio, Botticelli, Leonardo in Michelangelo. Milano je bil v tem času enako velik kot Firence. Koliko umetnikov iz Milana lahko našteješ? V Firencah v petnajstem stoletju se je nekaj dogajalo. In to ni dedno, ker se danes ne dogaja. Lahko predpostavljamo, da so vse prirojene adute, ki sta jih imela Leonardo in Michelangelo, imeli tudi ljudje v Milanu. Kaj se je zgodilo z Milanskim Leonardom? Danes je v Združenih državah približno tisočkrat več ljudi, kot jih je bilo v Firencah sredi petnajstega stoletja. Tisoč Leonardov in Michelangelov hodi med nami. Če bi vladala DNA, bi nas morala vsak dan pozdravljati nova umetniška čuda. Pa nas ne. Če želiš napraviti Leonarda, potrebuješ več kot le njegove prirojene sposobnosti. Potrebuješ Firence leta 1450. Nič ni močnejšega, kot je skupina nadarjenih ljudi, ki se ukvarja s podobnimi težavami. Geni pri tem štejejo dokaj malo: če si bil rojen z geni Leonarda, to ni moglo nadoknaditi dejstva, da si bil rojen blizu Milana, namesto v Firencah. Danes več potujemo, vendar na žalost velika dela še vedno prihajajo le iz nekaj žarišč. V vsakem obdobju je nekaj aktualnih tem ter nekaj skupin, ki veliko delajo na njih, a skoraj nemogoče je narediti dobre reči, če si preveč oddaljen od teh središč. Do neke mere lahko premikaš trende, vendar jim ne moreš ubežati. (Mogoče ti lahko, ampak Milanskemu Leonardu to ni uspelo.)
Dobro oblikovanje je pogosto drzno. V vsakem zgodovinskem obdobju so ljudje verjeli stvarem, ki so preprosto smešne; vanje so verjeli celo tako močno, da si z nasprotovanjem tvegal preganjanje ali celo nasilje. Presenetljivo bi bilo, če bi bila naša doba kaj drugačna. Kolikor vem, ni. Ta težava ne vpliva le na vsako dobo, ampak do neke mere tudi na vsako področje. Večino renesančne umetnosti je tiste čase veljalo za nespododobno in svobodomiselno: kot pravi Vasari, se je Botticelli skesal in odnehal s slikanjem, Fra Bartolommeo in Lorenzo di Credi pa sta dejansko sežgala nekaj lastnih del. Einsteinova teorija relativnosti je užalila mnogo fizikov tiste dobe in dolga desetletja ni bila popolnoma sprejeta. V Franciji do leta 1950. Današnje napake pri poskusih so nove teorije prihodnosti. Če želiš odkriti nove velike reči, potem moraš prenehati mižati nad rečmi, kjer se običajne modrosti in resnice končajo, in biti nanje posebno pozoren. Mislim, da je v praksi lažje videti grdo, kot pa si zamisliti lepoto. Večina ljudi, ki so naredili lepe reči, je to storila s popravljanjem nečesa, kar se jim je zdelo grdo. Kot kaže, velika dela nastanejo, ko nekdo vidi nekaj in si misli: »To bi pa jaz znal napraviti boljše.« Giotto je videl slike bizantinskih madon, naslikanih tako, da so zadovoljevale ljudi že stoletja, njemu pa so se zdele lesene in nenaravne. Kopernika so tako mučile napake, ki so jih njegovi sodobniki lahko prenašali, da je čutil, da mora obstajati boljša rešitev. Nestrpnost do grdote pa sama po sebi ni dovolj. Dobro moraš poznati neko področje, preden razviješ nos za stvari, ki jih je potrebno popraviti. Napraviti moraš domačo nalogo. Ko pa na področju postajaš strokovnjak, boš slišal drobne glaske praviti: »Kakšna traparija! Prav gotovo mora biti boljši način.« Ne prezri teh glasov. Neguj jih. Recept za velika dela je: Zelo natančen okus in sposobnost, da mu ustrežeš.
Opombe Sullivan je dejansko rekel: »Oblika vedno sledi funkciji«, vendar mislim, da je običajno napačno citiranje bližje tistemu, kar so mislili modernistični arhitekti. Stephen G. Bush, »Zakaj je bila relativnost sprejeta«, Psys. Perspect. 1 (1999) 184-214
|